Zavedanje – načini
Posted: Fri Dec 03, 2021 3:47 pm
Načini
Zaradi lastnih omejitev vidim stvari tako, kot mi zapoveduje moja resnica. In tako so zame resnične. Drugi lahko prepozna drugačno resnico kot jaz - to zame pomeni, da mu moram dovoliti njegov način, saj se prepoznavanje vedno odvija na individualno drugačen način.
Naš pogled na svet temelji na naših izkušnjah, ki smo jih doživeli in začutili v svojem individualnem bitju. Cilj je resnica in pri izbiri sredstev za približevanje temu cilju nismo pičli. Vsi trosimo skozi življenje in prepoznavamo svoje poti kot (morda?) edine možne, saj si včasih le mi sami lahko razložimo svoje misli, besede in dejanja.
Včasih drugim ni lahko razložiti svojih vzgibov in sklepov, ki jih iz njih potegnemo; pogosto se naša prizadevanja končajo z izmenjavo udarcev. Po mojih izkušnjah se tej dilemi najbolje izognete tako, da se osredotočite na svoj pravi cilj. Ta spomin za nas, ki je oživel in postal meso, predstavlja božanski mir.
Praktični način, kako naše prizadevanje za resnico udejanjiti na način, ki je za nas koristen, je strpnost. Strpnost ne vključuje motiva tiste brezbrižnosti, ki je resigniranega izvora. Strpnost zame prej pomeni, da preučim motive in odločitve drugega bitja, da bi ugotovil, ali mi priznavanje drugega lahko koristi. Na ta način se izognemo slehernemu sledenju in sebičnemu vztrajanju pri lastnem stališču.
Vsi živimo v svetlobi in vsa naša bitja so iz nje sestavljena.
Izhajajoč iz enega od dveh osnovnih vzgibov pri doživljanju našega bitja (ljubezen in strah) se oblikuje pot, ki je pred nami. Vsak dan. V vsakem trenutku našega bivanja. Sami sebe doživljamo kot spremenljiva bitja in zaradi tega dejstva dvomimo in omahujemo. Posledica tega pa je negotovost glede našega bivanja, zaradi česar se drugim zdimo presojajoči, previdni ali celo zavračajoči.
V spoznanju naše nepopolnosti na poti se skriva modrost, ki nas približa svetlobi. Kajti zadnji bodo prvi in šele domnevno pomanjkanje je tisto, zaradi katerega izkusimo svojo pravo naravo. Ko ljubimo brezpogojno, nam je vseeno, ali bo huda bolezen iznakazila telo ljubljene osebe. V spominu na moč ljubezni, ki prebiva v vseh nas, doživimo svoje ozdravljenje. Eden od izrazov tega je odpuščanje. Naši spori torej temeljijo na našem nepopolnem prepoznavanju in so - kljub nekaterim nesrečam - močni kažipoti na naših poteh k odrešitvi.
Kljub temu velja:
"Pravilno mnenje se rodi iz glasu drugega in lastnega razmisleka."
Gautama Buda
"Otročiči - ljubimo vas!"
Friedrich Nietzsche
