učitelj
Vsi pojavi so namenjeni poučevanju. Vsa bitja so naši učitelji. Morda se najbolje razumemo, če vse vtise, ki se približujejo naši notranjosti, obravnavamo kot možnost za učenje. Pri tem iskanju znanja je ključnega pomena naš odnos do vtisov, s katerimi se srečujemo. Drevo je lahko za Enega le drevo, medtem ko ga lahko iskalec vidi kot bitje, ki se je rodilo iz nevednosti, tako kot mi sami, nato pa sledi impulzu, da raste in uspeva, ter ga REALIZIRA. Verjetno se najlažje prepoznamo in samoreflektiramo tudi takrat, ko svoje mišljenje, čustvovanje in delovanje razumemo kot reakcije na naše čutne zaznave. Tako se vzrok in posledica v našem DOŽIVETJU zamenjata, mi pa smo postavljeni v dragocen in koristen položaj zavedanja determiniranosti vsega bivanja. Vsako čuteče bitje, ki ga srečamo na svoji poti, je koristno za naše zorenje in nikoli ni poslano "po naključju".
Samo od očesa opazovalca je odvisno, ali smo v svojih srečanjih hitri in brezbrižni ali pa želimo razumeti temeljni metafizični pomen vsake izkušnje. Po mojih izkušnjah to dosežemo predvsem z metodo, da - v neposrednem stiku in doživljanju "ti" - razmišljamo o svojih najglobljih občutkih in mislih, da bi prepoznali naravo navodil in učenja, ki ga doživljamo. Le strah pred tem, da ne bi bili ljubljeni zaradi nas samih, nas dela sumničave in arogantne. Sledimo motivu lažnega ega, ko verjamemo, da lahko ljubezen začutimo s samoizražanjem in soočanjem na intelektualni ravni. Vendar pa se PRAVA ljubezen in PRAVO priznanje odvijata v srcu, zato lahko motivi našega bitja izvirajo tudi od tam.
Berač ob cesti je lahko za nepozornega preprosto berač, ki ima za seboj individualno zgodovino in s seboj nosi zgodovino, zaradi katere je njegova usoda postala takšna, kot "je" zdaj. Po drugi strani pa lahko pozoren človek razmišlja o neskončni raznolikosti človeškega življenja; lahko je hvaležen, da ga ta berač spominja na potrebo po poštenem in iskrenem sočutju; lahko prepozna dragocenost svojega - v najboljšem primeru materialno zavarovanega - položaja v življenju; lahko vidi tudi skupno točko z beračem, ki si tako kot on želi ljubezni in sreče. In končno lahko svoja spoznanja pretvori v dejanja - tako, da beraču daruje miloščino. Odločilna za prepoznavanje lastne moralne zrelosti in osebnega razvoja je meditacija, ki jo je treba nenehno izvajati in vaditi. Meditacijo razumemo tudi kot "kontemplacijo" in zdi se mi, da ta izraz izčrpno opisuje tisto, kar se zdi pomembno v kontemplativnem razpoloženju. Tisti, ki se "pogreza", posluša svoj notranji glas in tiho kontemplira svoje notranje doživljanje, medtem ko je izpostavljen dražljajem svojih čutov. Na ta način se praktikant hitro zave medsebojne povezanosti vsega življenja in se prepozna kot neločljivo povezan z vsem, kar je. "Doživljanje" Boga se VEDNO dogaja v Sedanjosti, to je v vseh naših vsakdanjih življenjih. Osredotočanje na Sedanjost lahko pametno vključuje stalno notranje vprašanje: "ZAKAJ zdaj doživljam to ali ono? KAJ bi mi lahko moja izkušnja pomenila v tem trenutku? KAKO lahko v tej izkušnji prepoznam pomen? KDO sem?"
Po mojih izkušnjah gledanje na življenje kot na nauk ni koristno le za umirjen in uravnotežen um, temveč vodi k vedrini in miru v srcu. Vznemirjenja dojemamo kot začasne impulze, ki izpolnjujejo svoj - nekako - namen, čeprav nam je ta namen sprva večinoma zaprt. Priznano: prepoznavanje v sedanjosti je včasih težko uresničljivo. Zato je za pravega praktikanta izredno pomembno, da se za redno meditacijo umakne v miren in domač prostor. Meditacija lahko poteka po različnih metodah; osebno uporabljam pomembne trenutke razmišljanja o svojih preteklih izkušnjah. Na ta način pogosto za nazaj prepoznam možen pomen doživetega izkustva, ki mi je sprva - v neposredni izkušnji - ostal zaprt. Nenehno "preučevanje" lastne izkušnje ter nenehno preizpraševanje lastnih vzgibov in iz njih izhajajočih dejanj neposredno in takoj pripelje do zadovoljstva.Do spoznanja pride, ko prisluhnemo svojemu srcu in ne zaupamo zmotam duha ter preizkušamo z ravnotežjem. S tem dozorevamo do mojstrstva in razvijamo neizmerno koristno vrlino ponižnosti. Naj torej vsi razumemo svoje izkušnje in srečanja kot sredstvo za dosego cilja, za spoznavanje samega sebe - tako, da vse, kar se dogaja v nas in okoli nas, razumemo kot nenehno poučevanje.
"Sam sem dosegel razsvetljenje - čigav učenec naj se imenujem? Sam sem neprimerljivi učitelj."
Gautama Buda "
