

ZEN
Vse življenje je minljivo. Vendar je obstoj večen.
Ko bistvo našega bitja, naša dejanska resnica, vstopi v telo v obliki duhovnega bitja (Gandharva), se z rojstvom pojavi tista oblika izraza našega bitja, ki jo običajno imenujemo življenje. Za to potovanje veljajo določena splošno veljavna pravila v materialnem vesolju. Značilnost našega sveta je minljivost vsega življenja. Vse življenje na naši ravni doživljanja se začne z rojstvom in konča s smrtjo. V naši izkušnji je ta okoliščina takoj boleča in v tem najde raznovrsten izraz. Vse - res vse - življenje si prizadeva, se spreminja, zboli, se stara in mine - čeprav temeljna nesmrtnost v večnosti na metafizični ravni pri tem ostaja nedotaknjena. Posledično ne smemo zanikati tega izraza minljivosti, temveč se moramo zavedati, da lahko s svojim duhom prodremo v "resničnost", da bi jo končno premagali. Nirvana kot simbol stalnosti, ki ni več podvržena nikakršnim spremembam, se po mojem mnenju zgodi s prepoznavanjem notranjega središča in ne z zanikanjem zakonov sveta. V vsakem življenju je na eni strani zorenje (v obliki večjega zavedanja), na drugi pa propadanje. V prepoznavanju teh mehanizmov, v občutenju te "resnice" se skriva motiv brezmejne vedrine. Mirno prepoznavanje mehanizmov v naši "resničnosti" je osnova za njihovo premagovanje. To običajno dosežemo z zaupanjem v red stvarstva - ta pa je vzrok vedrine. Nadaljnja posledica kontemplacije lastne vpetosti v kozmos je postopno spreminjajoča se stopnja pozornosti pri doživljanju življenja na naši ravni. Kaj lahko vse to pomeni za nas v praksi?
Vsi lahko mirno, spokojno in spokojno spoznamo, da so naša potepanja sestavni deli višjega in celovitejšega reda, in tako pridobimo takojšnjo korist za naše vsakodnevno doživljanje. Še naprej se lahko zavedamo, da vse življenje izhaja iz skupnega vira, kar nas lahko vodi k potrpežljivosti in blagosti v medsebojnih odnosih. S prepoznavanjem teh čustev doživljamo svoj notranji mir in naj se oblikujemo v strpna, prijazna in dobrohotna bitja. S tem imamo navadno priložnost, da doživimo svoje bitje kot veselo in lahko odkrijemo radost uravnovešenega sočutja. S prepoznavanjem našega skupnega izvora se v našem zavestnem izkustvu oblikuje hvaležnost, premagujejo pa se občutki tesnobe, zapuščenosti in osamljenosti. Četudi se nam občasno zdi, da zapuščamo pot resnice, ki smo jo našli sami, nas naša nekoč sprejeta odločitev, da obvladamo svoje bivanje, vedno pripelje nazaj na nekoč izbrano pot. Ta vrlina prepoznavanja lastnega nenehnega spreminjanja je po mojih izkušnjah učinkovitejša in prodornejša kot zgolj sledenje moralnim konceptom naših očetov (čeprav so ti običajno upravičeni). Mir se v nas najverjetneje pojavi, če se vprašamo o individualnih potrebah svoje duše in jim nato sledimo.
Počivati v svojem notranjem središču pomeni slediti individualnim potem in slediti osebno prepoznani resnici, tudi če se ta med našim potovanjem spreminja. Praktična pot, ki jo lahko uberemo pri tem, je v priznanju lastne minljivosti. V budističnih naukih je velik pomen pripisan meditativnemu preučevanju smrti. Ta vaja je lahko zelo dragocena za zavedanje minljivosti, vendar na tej ravni ne spremeni neizogibnega konca vsakega življenja.

Ali so naše izkušnje bolj ali manj boleče ali mirne, je v veliki meri odvisno od našega odnosa do stvari. Duh je gospodar našega bitja in od nas je odvisno, ali želimo razumeti prstne točke usode in jih udejanjiti. Rojstvo, staranje in umiranje so naravni procesi in stanja, preživeto življenje pa je le ena postaja na našem večnem potovanju v neskončnost.

