svobodna volja
Pojem človekove svobodne volje obkrožajo najrazličnejša stališča
Po eni strani nekatere naše najbolj razširjene religije in mitološki svetovni nazori poudarjajo dejstvo človekove svobodne volje, po drugi strani pa drugi pogledi postulirajo jasno določenost. Tako tista prepričanja, ki temeljijo na ideji večnega zakona sveta (kot sta hinduizem in budizem), utemeljujejo ustrezen obstoj, ki ga oblikujejo različne človekove odvisnosti. Zaradi te misli se sprva zdi, da je človek prepuščen na milost in nemilost svoji usodi, zato je hindujski pogled na kastni sistem, ki omogoča, da so ljudje zaradi rojstva vse življenje vezani na isti družbeni razred, bistveno upravičen.
V nasprotju s to hindujsko determiniranostjo človeka je bil Gautama Buda, ki je kastni sistem obravnaval kot institucijo, ki jo je ustvaril človek, in jo zato zavračal. Kljub temu so temelji Budovega nauka temeljili na ideji večnega svetovnega zakona, za katerega so značilni vzročno-posledični odnosi in ki zavrača večnega, absolutnega Boga stvarnika.
Tem pogledom nasprotujejo monoteistične religije (npr. judovstvo, krščanstvo, islam), ki priznavajo, da je stvarstvo ustvaril avtor.
Če oba temeljna pogleda obravnavamo z vidika možne svobodne volje, lahko pridemo do različnih zaključkov.
Monoteističnega pristopa o človekovem "padcu iz milosti" ni mogoče obravnavati brez temeljnega dejstva svobode izbire. Tu pa se kritično in nedogmatično oko lahko vpraša, zakaj je Stvarnik najprej načelno dal možnost izbire, nato pa - sledeč ustreznemu dogmatiku - kaznoval odločitev, ki je bila v "njegovih" očeh napačna - in to še s "klanovsko" ("do sedmega člena"). Takšno pojmovanje človeškega duha kot stvarnika po mojem mnenju temelji na premalo premišljeni predpostavki, ki naj bi jo kot "resnico" priznavali tudi teološki učitelji. "Ustvaril sem vas po svoji podobi" ne pomeni obratne projekcije človeškega vedenja na Boga. To bi bil silogizem (napačna inverzija: vsaka lisica ima rep - vse, kar ima rep, je lisica).
Pristop k resnici o Bogu z religiozno-dogmatičnega (tj. človeškega) stališča vedno in takoj vključuje nepopolnost, če sledimo misli, da obstaja samo JEDNA pot do resnice. In vendar si verski "voditelji" po vsem svetu domišljajo, da širijo večno resnico (in vsak od njih, v skladu s svojo vero, tudi edino pravo). Morebitni smisel svobodne volje bi bil tako spodkopan in s tem neuporaben - ker ga ni.
Če se obrnemo k sodobnim spoznanjem na področju raziskovanja zavesti, anatomije možganov in bioloških mehanizmov delovanja na možganski ravni, najnovejša dognanja na teh področjih kažejo, da so biološki organizmi (kot je človek) pri svojih odločitvah vezani. Zdi se, da funkcionalne povezave biokemično-električne narave kažejo, da ni izključno um tisti, ki vodi telo, temveč da interakcije med njima potekajo tudi v nasprotni smeri. So torej naše duševne funkcije v resnici določene z ustreznimi biokemičnimi procesi v organizmu?
Pogojno. Dejstva, da so določena stanja zavesti odvisna npr. od hormonov ali nevrotransmiterjev, ne moremo zanikati. Te okoliščine ni treba razlagati na primeru psihotropnih zdravil; za ponazoritev zadostuje primer zastrupitve. Spremenjeni nevronski procesi - na podlagi različnih biokemično-električnih reakcij, ki jih sproži zastrupitev - v možganih govorijo jasen jezik v doživljanju posameznika.
Zavest je torej mogoče določiti s fizikalnostjo. Najprimernejša se mi zdi zamisel o soodvisni interakciji, tj. obe obliki bivanja (zavest in telo - programska in strojna oprema) sta medsebojno odvisni in sta v reaktivni komunikaciji.
Še en možen pokazatelj človekove pogojenosti že od nekdaj ponuja astrologija. Ideja, da je človekov obstoj določen z ustrezno konstelacijo bližnjih zvezd, se v zgodovini pojavlja v skoraj vseh človeških kulturah, skupnostih in generacijah. Ta predstava obstaja v prostoru IN času, zato je ne smemo izključiti kot potencialno možnost, temveč jo je treba obravnavati individualno.
Če povzamem, imam vtis, da medsebojni odnosi med telesom, umom in dušo sledijo določenim zakonitostim in so zato predvidljivi. Ta okoliščina tako na primer upravičuje obstoj kognitivne psihologije, po drugi strani pa implicira motiv "predeterminiranosti" vsega bivanja. To torej pomeni sintezo med daljnovzhodnim verskim izročilom in znanstvenimi dokazi. Pri tem religije osvetljujejo makroperspektivni pogled na obstoj, znanosti pa lahko vodijo dokazovanje religiozne zasnove kvazi z notranjega vidika. Oba pristopa si nikakor ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta. To poudarja pomen nujnega okrepljenega dialoga med religijami in znanostmi.
Gautama Buda je prepoznal te mehanizme in tako utemeljil svoj vseobsegajoči kondicionalizem - na podlagi vzroka in posledice.
""Človek je vržen v svoj čas"
Martin Heidegger
"Kdor čuti suženjstvo volje, je nor - kdor ga zanika, je neumen."
Friedrich Nietzsche
