Illusion
Naj se naslednja meditacija bere in čuti počasi
Jaz in moje smo iluzije. In vendar vsi za nas pomembni stavki vsebujejo te besede.
Ali obstajam? Ali obstajam? Ali sem?
Ko se gledam omejenega na svojo telesnost, prepoznam obstoječi jaz. Če pa poskušam pogledati za čarobno ogledalo in svojo pozornost usmeriti v notranjost, ne morem odkriti "jaz". Takrat vidim snov, iz katere je ustvarjena moja notranjost - toda ali sem sestavljen iz te snovi?
Telesnost je hiša, tempelj duše. Je sredstvo, ki omogoča doživljanje potovanj znotraj fizične razsežnosti. V sodobnem smislu ni nič drugega kot "podatkovna obleka", prek katere lahko "zaznavamo" čutne vtise. Telo je torej oblika - ali ima bistvo?
KDO je tisti, za katerega obstajajo ti občutki? Za koga so namenjena? "KDO" ali "KAJ" je tisti, ki jih sprejema? "KAJ" je tisto, kar je najbolj notranje? Kaj je notranje bistvo tistega, zaradi česar doživljamo, da "smo"?
Ali sanjam svoje bivanje? Ali se mi sanja? Kdo? ZAKAJ? KDO - SEM - JAZ ????
V minljivosti ne more biti večnosti. V večnosti ne more biti minljivosti. Nič ne more biti absolutno in prav tako nič relativno. Zaznavanje temelji na domišljiji in domišljija pluje v vetru iluzije. Magija spoznavanja je spričo vseh iluzij neveljavna. Iluzija ni ne laž ne resnica, temveč je breztelesna. Breztelesnost ni nič drugega kot praznina. Tako spoznavam svet - tako, da vidim, da ga ni. Prevara - življenje je prevara.
Toda če je "življenje" ena od neštetih možnih iluzij, ali obstaja resnica, ki traja? Ali obstaja resnica, ki presega vso minljivost? Ali se lahko moje bitje izvije iz globokega oceana zmot in iluzij?
Nič ni resnica. Resnica je NIČ. Vse je nič.
