Doubt
1. Omejenost
Prepoznavanje lastnih omejitev je neposredna pot do njihovega premagovanja. V zavedanju, da smo vsi čudovita bitja, pride do izraza naše bitje. Z ljubeznijo kot motivacijo in ponižnostjo v srcu ni cilja, ki bi bil nedosegljiv. Popolnost duše v izražanju lastne božanskosti ustvarja tiste čudeže, ki prinašajo zadovoljstvo. Pesimizem in "negativnost" sta torej plod dvoma, ki se upira ljubezni. Vsi najdemo pot k svetlobi tako, da se v ponižnosti zavedamo svoje "majhnosti", in le tako izkusimo resnično veličino.
2. Dvom
Mir neskončnosti nas spremlja vedno in povsod. Nebesa se nam nežno nasmehnejo in ne poznajo obžalovanja, ki ga pripisujemo svojim odločitvam. Razlog za to je odsotnost dvoma na "višji" ravni, ki omogoča spoznanje. Dvom se upira ljubezni in je izraz osnovne motivacije strahu. Ta strah, ki je - nezavedno - v vseh nas, je, da bi božansko obljubo o dokončani, vseobsegajoči, nič zahtevni, vedno dani ljubezni Stvarnik lahko prelomil na način, kot je človek nagnjen k prelomu svojih obljub in zaobljub. Nebesa pa ne sodijo nas ali kogar koli ali česar koli, temveč "opazujejo", kako se naše odločitve izkažejo. Nebesa torej ne sodijo - nebesa se nas usmilijo.
Za vedno.
3. Sočutje
Svoboda lastnega mišljenja je vedno in povsod dana. Razlog za to je izbira, ki jo naredi duša. Kjer je navidezna (in morda tudi opazna) prisila, do nje pride, ker je lastni jaz (podzavestno) izbral ta stanja. Motivacije so lahko različne. Tiste duše, ki so izbrale posebej izrazita stanja trpljenja, nam pogosto želijo služiti kot učitelji in prebuditi naše sočutje. To sočutje se od sočutja razlikuje po tem, da v jazu sproži aktivnost. Na trpljenje vseh duš je zato treba vedno gledati s sočutjem, ki vodi v takojšnje delovanje. Svoje poti lahko ne le prepoznamo, temveč po njih tudi hodimo.
