Cure
Naša zavest doživlja omejitve, če ne dovolimo, da bi naš um živel tukaj in zdaj. To se zgodi tako, da se prepoznavanja vpetosti naše individualnosti v božansko resničnost bivanja ne zavedamo, zlasti kadar svojo pozornost usmerjamo v preteklost ali prihodnost.
Ta potovanja našega uma v preteklost ali prihodnost - tj. spomin ali domišljija - imajo za posledico, da je naša pozornost oslabljena glede na našo sedanjo "realno" situacijo. Budistične šole kot meditativno, kontemplativno tehniko za premagovanje te domnevne segregacije med drugim priporočajo koncentracijo (zavedanje) na lasten dih. Z osredotočanjem na povsem fizična stanja bivanja v sedanjosti (kot je pozornost na lastno dihanje) se um (zavest) ohranja v sedanjosti. Cilj tega vztrajanja človekovega prepoznavanja v sedanjosti je čim popolnejše prepoznavanje prisotnosti Boga v vsakem trenutku. Namen te predlagane vaje je torej lahko ta, da doživljamo BOGA v Sedanjosti. Posledično naših upov za boljši svet (ter osebno in individualno ozdravitev našega zavestnega jaza) morda ne bomo projicirali v prihodnost; raje se bomo zavedali, da se "ozdravitev v bivanju" lahko vedno zgodi zdaj. Mirno lahko spoznamo in se zavemo, da so nebesa le posebno stanje zavesti - stanje, po katerem vsi hrepenimo in ki ga bomo najverjetneje dosegli, če ga pričakujemo in želimo uresničiti zdaj.
. Zato naših upov za boljši svet (ter osebno in individualno ozdravitev našega zavestnega jaza) ne smemo projicirati v prihodnost, temveč se lahko zavedamo, da se "ozdravitev v bivanju" lahko vedno zgodi zdaj. Mirno lahko spoznamo in se zavemo, da so nebesa le posebno stanje zavesti - stanje, po katerem vsi hrepenimo in ki ga bomo najverjetneje dosegli, če ga pričakujemo in želimo uresničiti zdaj.Naša naloga za uresničitev nebes na zemlji je, da svoje individualno intelektualno in čustveno pridobljeno znanje prevedemo v dejanja. "Papir je potrpežljiv," pravijo, in milijon lepih besed ne prinese takšne stopnje spremembe, kot jo prinese eno samo, dobro premišljeno dejanje.
