Sanje 2
1.
Sem v veliki dvorani v Indiji. Večer je in povsod ležijo preproge, na katerih so se menihi zleknili, da bi spali. Vsi nosijo budistična rumena in rdeča oblačila. Zagotovo je več kot sto menihov. Zrak je prijetno svež in ne začinjen. Skozi številna široka nezastekljena okna vidim, da dežuje. V enem od menihov prepoznam XIV. dalajlamo. Stopim proti njemu, s sijočo radostjo sklenem roke za tradicionalni tibetanski pozdrav ter prijazno in veselo zakličem: "Du-la Bab!". Dalajlama naredi zelo jezen obraz in me pokliče: "Ti bedak! Kako neumen si!" To me prizadene in se zatopim vase. Prebudim se.
2.
Popoldne je. S študijskimi prijatelji sem na poti v majhno odprto kočo za peko na žaru na gori v Hessnu. V koči sedi XIV. dalajlama Tenzin Gyatso. Eden od mojih prijateljev preprosto reče "Pozdravljeni", jaz pa mu odgovorim: "Ne, poglej, tako je:" in sklenem roke za tibetanski pozdrav ter se globoko priklonim. Dalajlama me ne gleda več tako jezno kot v prvih sanjah, a vseeno reče: "Zdaj pa je dovolj. Ne tako." Nisem tako zelo zaskrbljen.
Sem v Egiptu. Hodimo po puščavi Spodnjega Egipta. Sem s prijateljem in za nama hodi veliko ljudi. Poletni dan je sončen. Sneži. Zakričim: "Poglej - sneg v Egiptu!" Smejimo se in mečemo snežne kepe drug v drugega. Nato se nenadoma znajdemo na egiptovski policijski postaji in nasproti mene sedi prijazen nemški tožilec. Smejim se in rečem: "Zagotovo si imamo veliko povedati!" On se nasmehne skozi očala s smešnimi in resnimi očmi in reče: "Ja, tudi jaz tako mislim ..." Prebudim se.
3.
Sem v slabo osvetljeni dnevni sobi. Noč je. Na omari gori nekaj sveč. Sredi komode je televizor. Nenadoma se televizor prižge in na njem se pojavi bronasti kip Gautame Bude. Radostno in spoštljivo sklenem roke v pozdrav in rečem: "Sveti!" Nenadoma sedim na kavču na nasprotni steni komode. Poleg mene, prav tako na kavču, sedi približno 25-letni moški z očali z nikalnimi obrobami in srednje dolgimi temnimi lasmi. Ima drobne poteze in govori v nemščini, kakršno običajno govorijo 25-letniki - svobodno, sproščeno in brez zadržkov. Potem ga prepoznam: Gautama sedi pred mano. V veselem in sproščenem tonu mi govori, da naj ne skrbim in da mi bo zagotovo "uspelo", kar sem si zadal. Presenečen sem nad njegovo relativno "normalno" svetohlinskostjo. Tega srečanja sem zelo vesel. Prebudim se.
4.
Sem v vesolju. Povsod utripajo zvezde. Potujem v svojem telesu brez vesoljske obleke. Počutim se toplo, varno in zaščiteno. Uživam v vesolju. Nenadoma se znajdem na planetu. Vidim pusto ledeno puščavo, ki jo na levi strani omejujejo nazobčane gorske verige. Še vedno nisem oblečen v vesoljsko obleko, vendar sem v svojem fizičnem telesu. Sem na Saturnu. Z mano je angel v kavbojkah in majici. Pozdravim ga z velikim veseljem, saj ga poznam že kar nekaj časa. Skupaj z njim se nasmehnemo. Pravi, da lahko greva v jamo v gorah in se udobno namestiva. Smo v ledeni/kamniti jami. Prostor je nepravilne oblike z gladkimi, belkastimi stenami. Na sredini sobe stoji mizica, okoli nje pa znani rjavi fotelji, prevlečeni s tkanino. V sobi nas je približno osem. Zdi se mi povsem normalno, da smo na Saturnu in ne potrebujemo vesoljske obleke. Nad razmerami nisem presenečen. Vsi se bolj smejimo, kot govorimo. Zbudim se.
