contact
1.
Mednarodni vesoljski programi in Mednarodna vesoljska postaja so v glavah tistih, ki se imajo za odgovorne za usmerjanje usod ljudi tega planeta, eden od ciljev, da ljudi na planetu Zemlja usmerijo k univerzalnosti inteligentnega življenja in da množice "malih držav" ozavestijo svojo vpetost v vesolje. Vendar se ta izračun ne izide v celoti, saj je ozaveščanje načeloma individualen proces, osebno večdimenzionalnost pa običajno doživljamo v kontemplaciji in raziskovanju lastnega uma. Ljudje z naše Zemlje so morda 22. marca 1962 na krovu nezemeljskega letečega stroja v okviru "raziskovalnega programa" obiskali planet Mars - vendar ta datum nikakor ne pomeni izhodiščne točke poti odkrivanja zemeljskih ljudi na njihovi poti v vesolje. Morda smo poslali odposlance k Plejadam, k Siriju, v ozvezdje Oriona, k Aldebaranu, v Zeta Reticuli,
Ummo in druge kotičke "naše" niše v vesolju; toda dokler bodo na našem svetu lakota, beda in stiska v meri, ki je Bog ne želi, mi kot človeška skupnost na planetu Zemlja od tega ne bomo imeli koristi. Vsekakor smo prejeli tehnične "trike" - ki imajo korist kot steklene kroglice. Spremembe v smeri "pozitivnega" (v svetu dvojnosti obstajata dve stanji bivanja) se lahko zgodijo le, če se skozi novo pridobljeni stik rodijo plodni impulzi za posameznikovo psiho. Premišljevanje posameznika o npr. novih družbenih strukturah ustvarja le tiste svetleče procese, ki vodijo k izboljšanju našega splošnega življenjskega položaja. Kakšen smisel imajo slepo zaupanje, radovednost in vse večje pridobivanje znanja pri izmenjavi idej s tehnično in/ali duhovno naprednimi skupnostmi, če se te domnevne koristi ne prenesejo v najbolj oddaljene kotičke našega sveta? Dokler bitja na tem planetu trpijo pomanjkanje, ker je drugod obilje, bi morali predvsem razmišljati o prerazporeditvi in pravičnejšem merjenju bogastva vseh. Navsezadnje po mojem mnenju pri tem vidiku človeške izkušnje ne gre za razkošje, temveč za udobje. Za preučevanje drugih konceptov družbe nam ni treba potovati do zvezd, temveč lahko črpamo iz zaloge človeških modelov našega planeta. Primer za to so lahko tista "primitivna ljudstva", na katera "civilizirani" ljudje včasih radi gledajo zviška. Ne želim romantizirati obredov in običajev plemenskih skupnosti na planetu Zemlja, a večini je skupno, da živijo v "solidarnih skupnostih", o katerih se v "bogatem" svetu običajno le govori. Tako lahko vztrajanje znotraj določenega pravnega reda ovira napredek na poti do tega, da postanemo vesoljni človek. Priznavanje statusa quo družbeno danih sistemov ustvarja tiste krivice, zaradi katerih je trpljenje spričo obilja sploh mogoče. Kljub vsemu upravičenemu nezadovoljstvu pa lahko razmislimo, da cilj vseh nas morda ni revolucija, temveč evolucija. Življenje se kaže na vse možne načine - in nikoli izključno v sedanjosti, tj. časovno omejeno. Naj hrepenimo po prihajajočem svetu miru, naj iztegnemo roke k prihajajočemu miru in naj vsi posamezno storimo tista dejanja, ki nas bodo popeljala v mirno in srečno prihodnost. Besede prinašajo svete stvari le, če se spremenijo v dejanja.
2. Obstoj
Največje od vseh čudes je obstoj v svoji celovitosti in kompleksnosti. Želeti razumeti "bivanje" v vsej njegovi kompleksnosti je po mojem mnenju odločilna vsebina vseh verskih in filozofskih šol - saj se tako približujemo Bogu, tako da s svojim duhom prodiramo v njegovo stvarstvo. In po mojih izkušnjah to razumevanje najbolje dosežemo z občutljivim čutenjem čudeža obstoja. Budistične šole človeškemu umu (v obliki zavesti) pripisujejo vlogo šestega čuta, saj se zdi, da je sposoben zaznavati in prodirati v "resničnost". Beseda "resničnost" vključuje besedo "delo" in tako naše zaznavanje dobi individualistično določeno recepcijo. Tako resnica in njena "učinkovitost" tvorita izvor in izraz eksistence.
