Budizem
1.
Gautama Buda uči, da je življenje ustvarjeno v odvisnosti. Če je tako, si oglejmo drevo. Želja - in prizadevanje, da bi se ta želja uresničila - omogoča semenu, da raste in cveti, dokler se ne razcveti v vsej svoji polnosti. Buda uči, da se ta želja, te gonilne sile rodijo iz nevednosti. In uči, da je ta nevednost izvor vsega življenja. Iz nje nastanejo vsi drugi poznejši vzroki (ki so po drugi strani učinki), dokler življenje spet ne mine. Verigo "nastanka v odvisnosti" (pratitya-samutpada, sanskrt) je po drugi strani mogoče uporabiti za vse življenje; ne velja le za človeški obstoj. Če pa se vrnemo k izvoru te verige, k ne-vednosti, si lahko zastavimo vprašanje, iz katerega spet izhaja ta veriga. Gautama Buda drugje uči, da si človeški um ne more predstavljati končnega vzroka brez posledic (tu se lahko vprašamo, ali je tudi posledica brez posledic nepredstavljiva), vendar ne pravi, da ta končni vzrok brez posledic ne obstaja. Le naša domišljija je preveč omejena, da bi ga zaznala ali ustvarila v umu. No, mislim, da je ime za ta zadnji vzrok brez vzroka, vzrok vse-v-enem, Bog.
2.
Bitja, ki smo stvarstvo, najdemo mir na praktični poti strpnosti. Pot nenasilja (ahimsa) Mahatme Gandhija zame ne pomeni, da človek mnenje drugega sprejme za svoje brez pregleda vesti, temveč da - zvest Budovi besedi o pravilnem pogledu - priznanje išče v sebi. Drugi lahko prepozna resnico, ki je drugačna od nas samih; tu nam načeli strpnosti in dobrodelnosti narekujeta, da si moramo prizadevati deliti, ne da bi prevladali, tj. da drugega ne nadvladamo, temveč ga skušamo prepričati, naj se odloči za pot ljubezni. Toda kaj je pot ljubezni?
Praktični način, kako živeti ljubezen, je, da se postavimo med druge. To ne pomeni, da je treba drugega pretirano ceniti, temveč pomeni priznati, da je lastno spoznavanje vedno omejeno spoznavanje - kot je Gandhi poimenoval svojo avtobiografijo: Poskusi z resnico. V svojih prizadevanjih za eksperimentiranje z resnico smo lahko svobodni in ne jemljemo svojih vmesnih korakov ali rezultatov za resnico kot tako.
3.
S pozornostjo v malem, to je s pozornostjo na tiste stvari, ki se vam dogajajo zdaj, z darom spoznavanja, ki ga oblikujeta čustvo in ratio, vam je omogočeno, da prihodnje vedenje naredite bolj všečno Bogu, upoštevajoč, kar ste spoznali zdaj. To je eden od možnih procesov učenja. Domnevna "napaka" v sedanjosti je torej skrb za prihodnost. Vendar pa to deluje le ob uporabi budističnega motiva pozornosti. Pozornost je le druga beseda za navezanost človeškega uma na tukaj in zdaj. Tukaj in zdaj uma implicira - kot motiv pozornosti - idejo o izostreni zavesti. Cilj te kontemplacije je prepoznavanje "jaz sem".
